LX je prijateljsko tekmovanje, a vendarle tekmovanje. Tretji tekmovalni dan je bil čuden. Že med vzletanjem flote petintridesetih letal se je v bližini letališča Szatimaz napihnil nevihtni oblak. Tja, kamor bi morali leteti, je bila neprehodna črnina, nekdo je že kmalu po štartu sporočil, da pada leden dež. Na področju odpenjanja ni bilo dviganj, treba se je bilo odpeljati na rob nevihte, tu pa letelo navzgor z veliko hitrostjo, do 2400 m. Jadralci so med oblačnimi gmotami področja, kjer je bilo še nekaj svetlobe. Do odprtja štarta se je godlja že povsem primaknila letališču, v temi je bil tudi Szeged na jugu, tu in tam se je pobliskalo.
Ko je Jean po radiu naznanil, da je linija odprta, se je v glavah psihah jadralcev dogajala burna reakcija, ki je bila najbrž pogojena z dogodki dan poprej, ko je bilo treba preleteti ciljno linijo med Szatimazem in Szegedom v dežju. Tokrat je prva kateta tekmovalne naloge vodila na sever, v smeri črnega mokrega velikana. Odveč je opisovati občutke, a zgodil se je čredni nagon. Ko je eden od boljših jadralcev odprl zavore in pristal, so se za njim vsuli še mnogi drugi. Imeli so opravičilo za svoje dejanje, predvsem pa so si oddahnili. Približno polovica jadralcev pa se je vendarle odločila, da bo kratko nalogo skušala opraviti.
Za psihozo so poskrbeli že na brifingu, kjer so za popoldne napovedovali prehod hladne fronte, prekrivanja in nevihte. Direktor tekmovanja je opisal možen potek vremena po šestnajsti uri, v njegovih besedah ni bilo veliko možnosti, da bi se vreme razvijalo drugače. Tudi zato je bila naloga kratka, dolga, samo dve uri in pol. Tik pred štartom pa se je Jean, direktor tekmovanja, odločil, da bo disciplina še krajša, tekmovalci so imeli na voljo samo dve uri. Razumljivo, zato da se ne bi koga ujela huda ura.
In kakšen je bil razplet? Vsi, ki so se skušali pretihotapiti med grozečimi oblaki, so prišli so doma. Bili so navdušeni, saj tako dobrega jadralnega dne že dolgi niso doživeli. Ko so preleteli sivino nad štartom, levo ali desno od dežja, so kmalu naleteli na dviganja, ki so bila skoraj po pravilu močnejša od treh m/sek, norcev, ki so srkali letala v nebo s 5 m/sek pa tudi ni manjkalo. Vlado Pfeifer, eden iz posadke iz dvosedežnega letala ASH 25 z oznakami Slovenije, je dejal, da mu je žal, ker disciplina ni bila daljša. Druga polovica pilotov pa je bila zagotovo slabe volje, saj je s svojo odločitvijo, da bo ostala doma, udarila povsem mimo.
Med osmoljenci je bil tudi Ferenc Peperko, star jadralski maček: »Temu, kar se je dogajalo, niti ne bi mogli reči izkušnja, kajti prihodnjič, ko bo položaj na videz podoben, se lahko zgodi, da nihče od tistih, ki bi se odločili in nadaljevali, ne bo prišel do cilja, zagotovo se bo dogajalo nekaj drugega. Seveda je bilo veliko črednega nagona, ampak saj nihče ni nikogar prisili, da je ostal doma. Vsak se je moral odločiti sam pri sebi,« je razmišljal. Tudi Igor Kolarič, ki je bil med uspešnimi, se je strinjal, da je tokrat čredni nagon opravil svoje.
Ja, kako torej ravnati v takšnih razmerah? Je slabo, če se odločiš, da ne boš rinil v težave in zamudiš lep jadralski dan? Kako naj bo človek pameten v zapletenem in nepredvidljivem vremenu?
Stariha, ki mu je Gregor Ambrožič usposobil dlančnik, je bil v tem zvitem vremenu, najhitrejši slovenski jadralec. S svojim se je starim DG 300 se je že zelo približal Sebastjanu Ramšaku
Avtor objave: Niko Slana