LX program za sredo brez letenja nas je zvabil pod streho hangarja, na uro kulture. »Gospodje, za dvajset minut boste odložili steklenice prenehali srkati pivo. Prepričan sem, da je po večerji v vaših vampih dovolj pritiska. Predstavljam vam gospoda umetnika in dami, vsi trije so profesionalci, igrajo tradicionalno madžarsko glasbo,« nas je nagovoril gospod Jean Renaud Falin (to je pravilno). Hangar podeželskega aerokluba, pod streho katerega je tudi najnovejši ventus, ki ga v Sloveniji lahko samo sanjamo, se je izkazal kot resonančna zgradba. Panonske citre so zazvenele pod dlanmi zagorelega potomca Atile, močnejša dama bi lahko posodila svoj glas za mašo v cerkvi Notre Dame, mladenka, pa je ob spremljavi očitno spodbujala prvoimenovanega, da je prek hipotalamusa izločal dodatne količine testosterona, ki je bil potreben za ritem in glas temperamentne madžarske narodne glasbe. Slovenski jadralci so lahko prepoznali nekaj utrinkov ruske folklore in sodobnih napevov. Ansambel je razvnel predvsem domače jadralce, vsem drugim pa je popestril letališko življenje, ki navadno s kulturo nima ničesar skupnega.

Kulturno udejstvovanje jadralce ni arhetip, saj ni nič novega, da nekaj ur letenja pobere vso energijo in posrka domišljijo, vprašanje je tudi, če kaj od vsega tega ostane jadralcem za izkazovanje pripadnosti svojim dekletom, ženam ali prijateljicam, kaj šele, da bi kdo za večel po letu načrtoval obisk koncerta ali gledališke predstave. Zagotovo pa se v osebnih prtljagi skriva kakšna knjiga. Kakšne resnejše raziskave o tem še ni bilo, pa tudi pogovori v tej smeri so bolj šablonski.

Priznam, da le nekajkrat na leto obiščem kakšno kulturno ustanovo, doslej pa mi še ni uspelo srečati kolega jadralca. Res je, da mnogih ne poznam in da kultura ni doma samo v Ljubljani. Na nobenem forumu ni še nihče nikogar opozoril na kakšen zanimiv kulturni dogodek. Zakaj pa se ne bi zgodilo, da bi prek jadralskih spletnih strani doživeli tudi kaj takega? Spletna stran Opensoaring je že nekoliko obrnjena v to smer, nazadnje smo omenili razstavo o letečem človeku Stanku Bloudku v Bistri pri Ljubljani, pa na predstave o bratih Rusjan v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Novoletni veleslalom je očitno višek zunaj letalske dejavnosti za jadralce.

Razmišljanje o kulturi znova izrabljam za jadralski dogodek, ki bi morali biti povezan s kulturo, v mislih pa imam podelitev priznanj za nacionalno tekmovanje v preletih. Biti bi moral jadralski veledogodek, a je navadno le veselica ob pivu, kislem zelju in kranjski klobasi, moral bi postati medijski dogodek, a je samo odmev tišine. Nekoč smo na opensoaring-u že zapisali, da dokler ne bodo priznanj podeljevali jadralcem v smokingu in kravatah in jih tudi sprejemali tako, tako dolgo ne bo pomenilo ničesar. In če organizator ne bo poslal na različne naslove vsaj sto vabil (tudi na Opensoaring), bodo stiski rok pač v medijski senci. Če se ne motim je za športne dosežke v jadralstvu doslej edini prejel Bloudkovo plaketo Ciril Križnar leta 1965.

Nič ne vemo o planinski pripadnosti jadralcev. Stavim, da še nihče ni hodil po Karnjiskih Alpah, nedavno je izšla slovenska knjiga o izletih v ta samotni svet, tu so še ošiljeni Linški Dolomiti, pašniki Pusterthalla, pa domača Raduha, Smrekovec, Travnik.
Ampak, pomudimo se še pri kulturi. Pri tako tehnološki športni zvrsti bi morale vse letalske spletne strani ponujati protiutež računalniškemu fahidiotizmu. Se že vnaprej oproščam, ker vam, jadralcem, delam krivico. Prepričan sem, da je kultura v vaših življenjih veliko bolj prisotna, da je med vami nekaj pohodnikov, da je več razgibanega življenja, kot ga izkazujete na travniku. Ekipa jugoslovanske državne reprezentance, ki se je pod vodstvom Mirana Ferlana udeležila predsvetovnega prvenstva v Benalli v Avstraliji, je načrtovala obisk opere v Sydneyju, a je projekt padel v vodo – ker je je tam naokoli pač veliko. Spominjam se Peperka na DP v Matkopusti, kako je bil navdušen nad Paolom Contejem, ki je prihajal iz avtomobilskega zvočnika, vemo, da je Miha Peperko predan tudi »ulični umetnosti grafitov«, dr. Brane Brodnik je nekoč želel na novo izdati Veter, pesek in zvezde A. de S. Exuperyja, pa tudi sicer ga v življenju zanima še marsikaj drugega, tako da je postavil jadralno letenje na stranski tir. Nekaj jadralcev se načrtno ukvarja s fotografijo, pa ne samo letalsko. Zanimivi bi bili naslovi njihovih spletnih strani. Najbrž je med vami tudi nekaj ljubiteljskih športnikov, gorskih kolesarjev, smučarskih tekačev. France Štrukelj je nekaj let obiskoval smučarsko-tekaški maraton Finlandia.  

Tu moram svoja naštevanja končati, čeprav bi želel nadaljevati. Jadralci se tudi zunaj travnika pogovarjamo samo o letalih. Včasih bi bilo bolj zanimivo, če bi se obveščali o zanimivih projekcijah v kinu Dvor. Tam že nekaj let vrtijo zanimive filme in dokumentarce. Kaj pa o vsem tem menite vi? Mi pomagate dopolniti seznam vaših tovrstnih dejavnosti.

Več slik je dodanih v galeriji.

Avtor objave: Niko Slana