Kar sem povedal »dvomljivega« o Jeanu Reanudu, direktorju LX pokala, vzamem nazaj. Gospod je pronicljiv opazovalec dogajanj na letališču in zmeraj bolj ga občudujem. Na brifingu je, za razliko ob minulih dni, potek dogajanj za dan poprej ocenil, da je bilo vse v najlepšem redu, le eden od pilotov je zahteval pristanek v nasprotni smeri, kot se je pristajalo. »Ne bom povedal, kdo je bil to, kajti pomembna je napaka, ne pa ime,« je dejal na koncu. Po brifingu sem stopil do njega in se mu zahvalil, ker je bil gentleman in občinstvu ni povedal imena pilota ali naziva letala. »Če se želimo na letališču imeti lepo in biti prijatelji, imena niso pomembna,« je dejal in me potrepljal po ramenih.

Spomnil sem se zgodbe iz nekega slovenska aerokluba, kjer je še danes navada, da tisti, ki leti z učiteljem, stopi pred njegovo obličje, in ga spoštljivo nagovori: »Gospod učitelj, dovolite, da pristopim k letu …«, in ko nekdo v istem klubu opravi z jadranjem, mora po pristanku stopiti do upravnika in mu dejati: »Gospod upravnik, javljam se po letu …« Ja, pripoved me spominja na davne čase, predvsem pa nisem mogel verjel, da je to še mogoče v nekem športnem društvu leta 2009. Aeroklub je športno društvo, ne pa vojaška organizacija. Še bolj zanimiva je pripoved enega od pomočnikov, da je moral plačati 1400 eurov, da so ga sprejeli v (neki drugi) aeroklub, ker je zamenjal službeno mesto in kraj bivanja. Saj razumem, da klubu zmeraj manjka denarja, bolj logično bi bilo tudi to, da bi njegov stari klub zahteval od kluba, kamor je prestopil, nekaj denarja, saj so ga izšolali za jadralca. Tako je v tistih športih, kjer se doma profesionalizem. Pa saj si predstavljate, kaj pomeni športno društvo, kjer naj bi se imeli vsi fino in bili prijatelji, kot je dejal direktor LX pokala. In prav zato je najbrž takšno tekmovanje kot je pokal LXN veliko vredno. Najbrž bi rabili še kakšno, saj je udeležba omejena.

Četrti tekmovalni dan sem po naključju imel čast leteti za repom Janeza Starihe. Njegovo letenje je genialno. Ko je začutil, da so na poti sami sveži kumulusi, in da so enakomerno razporejeni, da spodaj lepo prijemajo in proti vrhu popuščajo, je ustvaril tempo, ki mu je bil na koncu kos en sam tekmovalec – prehitel ga je le domačin Peter Szabo, z velikih dvosedežnim letalom ASH 25, ki se s Starijevim DG 300 ne more niti primerjati. Če je začutil v daljavi veliko temno njivo in je videl, da nad njo krožijo letala, je pritisnil na plin pod jato priletel tudi na višini 500 m, kar je za jadralske pojme že zelo nizko. Seba in Erazem sta ga najbrž skušala držati, a sta bila počasnejša. Čestitali smo mu za uspešen let, nekdo pa se je spomnil, da je hitro letenje »a la Stari« zelo blizu temu, da zaorje v kakšno njivo. Med občudovanja vrednimi dosežki je brez doma odločitev, da tekmuješ z UL apisom. Tudi pred Jernejem Lokovškom je treba sneti kapo, pa čeprav ima za hrbtom motor.

Tista nevihta od dneva poprej, je še zmeraj pritegnila kakšno asociacijo. Ferenc Peperko je čredni nagon skoraj petnajstih pilotov, med katerimi je bil on in avtor tega zapisa, ki so potegnili zavore in pristali, označil takole: »Piloti se imamo za posebneže. Ampak primer kaže, da je v nas v resnici bolj malo posebnega, individualnega ali kakorkoli že imenujemo to lastnost, morda natančno toliko, kot v kateri koli populaciji,« je menil in s tem potrdil, da piloti niso nič posebnega, da je to najbrž izmišljeno.

In kaj se je še dogajalo četrti tekmovalni dan? Jean Reanud je na brifing privlekel tri stara kolesa: »Tu so, da jih uporabljate, mojega pa mi pustite. To je moje darilo za bolj čisto naravo in čim lepšo travo na letališču.« Vremenske napovedi niso niti približno zadeli, in nihče več ne verjame, da je na zahodu res kakšna frontalna motnja, ki bo za en dan zaustavila letenje.

Avtor objave: Niko Slana