Ne, to ni bil dan kakšne posebne odločitve, saj ni zapisan velik D, ampak majhen, ta pa pomeni samo osebno oznako za »dizaster«. Zgodilo se je marsikaj, a vse iz povsem osebnih pogledov.

Sam sem za začetek padel na tla, še preden sem se zavedal, po drugem štartu pa mi dolgo ni uspelo splezati na prek 1000 m, in ko so se že vsi odpeljali, sem se vendarle odpravil čez linijo. Tu so se težave šele začele, LX 5000 najprej nikakor ni hotel sprejeti ukaza za štart, ko sem ga nekako prisili, sem opravil kakšnih 20 km in nato pod vrhom prvega oblaka, še zmeraj na prvi stranici naloge, skušal nastaviti smer za nadaljevanje leta proti točki. Kompas ni reagiral in od tod naprej sem, na spodbudo Starihe, nadaljeval kar tako po tradicionalni metodi, na ciljno linijo pa sem prikolovratil tako, da sem sledil nekomu pod seboj. Vmes se je dogajalo z navigacijo še marsikaj, saj preprosto nisem mogel verjeti, da naprava noče več delovati, pa čeprav se je to dva dni prej zgodilo tudi Starihi, ki ima v letalu enak inštrument. Da ne težim, potrdila se je lanskoletna izmišljena zgodba o letalu, ki mu je potekla veljavnost in je moral jadralec skočiti.

Pristal je tudi Uroš Krašovic, stemnila se je njegova LX 8000, v kabini pa mu je zasmrdelo po dimu. Ker je poznavalec inštrumenta, ga je na tleh hitro spravil v red. Še slabše jo je odnesel Jure Lokovšek. Tik pred vzletom se mu je s treskom zaprla kabina letala, pomagal pa mu je pilot pred njim, ki je poletel s svojim motorjem. Izid je bil počena kabina in LX 7000, ki tudi ni bil več takšen, kot bi moral biti. Mimogrede se je pri zaviranju na zemlji postavil na nos še čmelak. Naj bo dovolj, treba bo poiskati zemljevid in na tekmovanju za pokal LX leteti s klasičnimi prijemi – z zemljevidom, starim kompasom in upanjem, da se bo vse dobro izteklo. To pomeni, da bom popil prvo pivo po letu v prijetnem okolju letališča v Szatimazu in ne kakšni podeželski beznici, zakopan do kolen v peščeni njivi.

Več slik je dodanih v galeriji.