LX navigation Cup 2009

Za čebelo in ventusa 2cxa

Zame je bil absolutni zmagovalec šestega tekmovalnega dne Jernej Lokovšek s čebelo. Ko sem prek Tise, nad temnimi zoranimi njivami končno ujel dviganje, se je tam pojavil Jernej s svojo čebelo, in kmalu je bil tudi višje. In tako je telovadil od ene do druge termične spodbude, na koncu pa je zaokrožil dan tik pod vrhom tekmovalne lestvice tega dne. Prav z njegovim primerom se vprašujemo ali sploh ima smisel kupovati neznansko draga jadralna letala, če pa lahko uresničiš svoje letalske sanje že s tako cenenim letalom kot je čebela.

A ljudje smo stremuhi in nikoli nam ni dovolj kar imamo. Želimo si zmeraj več. Ferenc Peperko, ki v življenju ne bi smel biti inženir strojništva ampak psiholog, je odkril samega sebe in nam, ki smo ga poslušali njegovo razmišljanje, nastavil ogledalo: »Priznam, da sem razmišljal, ali ne bi bilo lepo imeti še boljše jadralno letalo, ampak ko sem stopil na trdna tla, mi je bilo jasno, da so takšne želje neumnost. Nikoli več ne bom nastopil na kakšnem velikem tekmovanju, ne verjamem, da bom še kdaj letel bolje, pa četudi v najboljšem letalu na svetu, predvsem pa lahko s svojim letalom letim kolikor hočem. Poleg tega pa svojega letala ne izrabim toliko, kot bi ga lahko. Želja, da bi imel še boljše letalo, je torej povsem odveč.«

Ko smo se pred štartom sprehajali med letali, je bilo tam tudi nekaj ventusov, ki so predzadnji in zadnji krik jadralske mode. Posumili smo, da imajo Madžari v kakšni luknji skrito delavnico in jih delajo na črno, kot nekoč Hitler okupacijske marke. Luka Žnidaršič, zastopnik za Schempp-Hirthova letala v Sloveniji, se je samo nasmehnil in se vprašal ali bomo v Sloveniji sploh lahko kdaj občudovali takšno letalo. Najbrž bomo, ampak počakati moramo, da se za jadralno letenje navduši kakšen tajkun, ki bi imel kaj smisla za estetiko jadralnega letenja. Kabina ventusa 2cxaT je baje dovolj velika, da bi lahko vanjo sedli celo največji.

Jure Lokovšek, Matej Kosaber in Luka Žnidaršič, ki so si privoščili razkošje in sedli v najnovejšega ventusa, so potrdili, da je kljub vitkemu trupu v kabini dovolj prostora. Od nekje se je pojavil celo tovariš Tito (poišči ga na fotografiji) in tudi on si je privoščil sedenje v tem letalu na zemlji. Slovenski jadralci smo ga želeli nažicati, da bi uporabil svoje zveze, in kje v Sloveniji postavil podružnico za kakšno bolj sodobno letalo, a je izginil. Žal, težko je ujeti pravi trenutek. Ne vemo, ali je kdo od tistih, ki so se drenjali okoli ventusa, sklenili, da bo kandidiral za madžarsko državljanstvo. Peter Szabo, lastnik zavisti vzbujajočega letala, jim je dejal, da niti to ni zagotovilo, da bi ga lahko dobili, saj je vrsta zanj kar dolga. Povedal jim je, da je letalo dobil tudi zato, ker si ga je močno želel. Kapljo čez vrh te kupe želja je padla pred leti na pokalu Flatland, ko je pristal sredi njive od obzorja do obzorja in je rabil dva dni, da je letalo spravil na suho.

Zato je veliko bolj prikladno, da si jadralci umislijo dobre inštrumente. Izdelki LX so že pravi in še pri roki jih imamo. Sicer pa je Slovenija dežela, kjer ne manjka navdušencev za tovrstne izdelke. Mimogrede moram povedati, da je Erazem mojemu deset let staremu LX 5000, ki se je dan prej skujal v zraku, nekaj zašepetal, tako da je delal kot ura. A Erazem ni pozabil pripomniti: »Tudi inštrumente je treba čez zimo zaupati v prave roke, da jih vsakih nekaj let pregledajo in posodobijo,« je dejal, sam pa sem požrl knedl in obljubil, da bo že v ponedeljek na zdravniškem pregledu pri LX Navigation v Celju.

Tokrat nismo posebej omenjali direktorja Jeana Renauda Falina. Na brifingu je spet stresel nekaj domislic, tako je, denimo, opozoril vse fotografe, ki so beležili razraščanje veselice, ki so jo razvnele trebušne plesalke – večer z njimi je tu že tradicija -, naj fotografije kažejo samo najboljšim prijateljem. Največ posnetkov si je nabral Igor Kolarič, njegova letalsko družabna fotografska dokumentacija pa postaja vse bolj dragocena. Po izvrstnem mednarodnem kulinaričnem večeru, ki so ga pripravili Romuni, Francozi in Japonca, se je v nekem kotu hangarja razvnel še pogovor o novodobni slovenski letalski administraciji. »Beograd ni bil nič v primerjavi z Brusljem in njegovim ljubljanskim podaljškom,« je bila skupna ugotovitev, iz katere smo lahko sklepali, da bodo morda poslej začela dobivati slovenska jadralna letala tudi druge registracijske oznake, denimo, ameriško, islandsko itd.

Več slik je dodanih v galeriji.

D-Dan

Ne, to ni bil dan kakšne posebne odločitve, saj ni zapisan velik D, ampak majhen, ta pa pomeni samo osebno oznako za »dizaster«. Zgodilo se je marsikaj, a vse iz povsem osebnih pogledov. Sam sem za začetek padel na tla, še preden sem se zavedal, po drugem štartu pa mi dolgo ni uspelo splezati na prek 1000 m, in ko so se že vsi odpeljali, sem se vendarle odpravil čez linijo. Tu so se težave šele začele, LX 5000 najprej nikakor ni hotel sprejeti ukaza za štart, ko sem ga nekako prisili, sem oprav...
Read more...

Dežna kaplja za kulturo

LX program za sredo brez letenja nas je zvabil pod streho hangarja, na uro kulture. »Gospodje, za dvajset minut boste odložili steklenice prenehali srkati pivo. Prepričan sem, da je po večerji v vaših vampih dovolj pritiska. Predstavljam vam gospoda umetnika in dami, vsi trije so profesionalci, igrajo tradicionalno madžarsko glasbo,« nas je nagovoril gospod Jean Renaud Falin (to je pravilno). Hangar podeželskega aerokluba, pod streho katerega je tudi najnovejši ventus, ki ga v Sloveniji lahko s...
Read more...

Priprave na organizacijo tekmovalnega dne

V teh člankih bom objavljal, kako se na tekmovalni dan pripravi direktor tekmovanja, Jean Reanud (JR). Objavljal bom njegove wordove dokumente.  Foreword.doc  Day 1.doc  Day 2.doc  Day 3.doc  Day 4.doc  Day 5.doc  Day 6.doc  Day 7.doc  Day 8.doc
Read more...

Da bi se imeli fino …

Kar sem povedal »dvomljivega« o Jeanu Reanudu, direktorju LX pokala, vzamem nazaj. Gospod je pronicljiv opazovalec dogajanj na letališču in zmeraj bolj ga občudujem. Na brifingu je, za razliko ob minulih dni, potek dogajanj za dan poprej ocenil, da je bilo vse v najlepšem redu, le eden od pilotov je zahteval pristanek v nasprotni smeri, kot se je pristajalo. »Ne bom povedal, kdo je bil to, kajti pomembna je napaka, ne pa ime,« je dejal na koncu. Po brifingu sem stopil do njega in se mu zahvalil,...
Read more...

Nevihta v glavah - pod nevihto na nebu

LX je prijateljsko tekmovanje, a vendarle tekmovanje. Tretji tekmovalni dan je bil čuden. Že med vzletanjem flote petintridesetih letal se je v bližini letališča Szatimaz napihnil nevihtni oblak. Tja, kamor bi morali leteti, je bila neprehodna črnina, nekdo je že kmalu po štartu sporočil, da pada leden dež. Na področju odpenjanja ni bilo dviganj, treba se je bilo odpeljati na rob nevihte, tu pa letelo navzgor z veliko hitrostjo, do 2400 m. Jadralci so med oblačnimi gmotami področja, kjer je bil...
Read more...

Na Madžarskem z afriškimi izkušnjami

  Direktorju LX pokala Francozu Jeanu Reanudu se moram opravičiti. Res je šaljivec prve vrste, ki bi popestril še tako dolgočasno tekmovanje. Brifing drugega dne se je začel tako, da je vsem, ki jih je kaznoval, natančno razložil napako in sproti delil tekoče odpustke: kazni so v Szatimazu steklenice piva. Jean zagotovo ni mogel spati, ker dan prej na zemljevidu ni našel Madžarke, in si je kar sam naložil kazen šestih piv, ki bodo šle v sklad za sklepni banket. Francoz je za nekatere napake vpe...
Read more...

Light različica LX Navigation

Francoz Jean Reanuda, ki smo ga že omenili in je direktor tekmovanja v Szatimazu, se je za prvi brifing opremil z domislicami, za večino so bile nove in dobre, Laszla Hegeduša, svetovnega rekorderja v FAI trikotniku 1250 km, pa ni morda ni briljiral, saj ga je najbrž poslušal že v Namibiji, tam kjer je s svojim dosežkom stopil v svetovno jadralsko zgodovino. Madžari so mu od njegove duhovitosti odšteli nekaj točk, ker mu na vseh meteo kartah Evrope ni uspelo najti dežele, kjer se je nahajal. Ob...
Read more...

Pokal LX Navigation

Že prvi pogled na majhno športno letališče v Szatimazu je bilo drugačno, kot so lahko pogledi na kateremkoli drugem športnem letališču. Letos je ozelenela še vzporedna steza (700 m), v nizu majhnih lesenih bungalovov je zrasel še en objekt, vse je nevsiljivo potisnjeno ob rob gozda. Takega letališča najbrž ni nikjer drugje v bližnji Evropi. Za slovensko pojmovanje je širjenje športnega letališča v Szatimazu manjši čudež, še posebno, če pomislimo na naše gorenjske rojake, ki jim gre športno leta...
Read more...